Oratorija je konec-še vedno sm zmatrana
Spodobi se, da na koncu oratorija še jaz strnem misli.
Mislim, da je bil letošnji oratorij ravno tak kot mora biti. Veliko smo prepevali (jaz sem še zdaj malo hripava, ker sem se zadnji dan tako drla himno), se igrali, smejali,… Poskrbeli smo tudi za duhovno rast naših otrok in upam, da smo jim katero od vrednot uspeli na novo približati in uresničiti.
Zelo sem vesela, da sem imela tako dober team animatorjev. Nekatri že izkušeni, drugi ste bili še čisto sveži. Amapk vsi smo okusili to, da nas otroci jemljejo resno in da nas posnemajo v vsem, tudi v stvareh za katere tega ne bi hoteli (za boljšo ponazoritev, kaj mislim s tem, si poglej spodnji fimček).
[youtube]GVmZXaZZfsI[/youtube]
Upam, da ste uživali pri delu z otroki in da ima vsak ujet utrinek, ki ga ne bo še dolgo pozabil. Vem, da sem bila včasih sitna in mogoče preveč zahtevna. Vse je bilo z namenom, da bi bilo vsem nam lažje in da bi se otroci imeli lepše. Konec koncev smo bili tam prav zaradi njih. Animatorstvo je v prvi vrsti delo in potem iz tega dela pride zabava in veselje. Mogoče si je kdo animatorstvo drugače predstavljal in je zdaj, ko je vsega konec malo razočaran. No, upam, da mu to ne bo vzelo poguma in da bo drugo leto z veseljem spet prevzel to težko, a zelo pomembno nalogo.
Slabe stvari obrnimo tako, da se bomo iz njih kaj naučili, lepe trenutke pa ohranimo v nas. Meni bo ta oratorij za vedno ostal v zelo lepem spominu.
Upam, da ste se ostali že odpočili. Meni se še ni uspelo naspati, ker mi vsako jutro začnejo ob pol osmih razbijati pod mojo sobo. Potem pa raje pobegnem iz hiše. 
Se vidmo! Tomšič je nekaj obljubljal, da bo organiziral četrtkove večere. Bomo videli kaj bo iz tega…
Cav,
Nina
